Pod peresom / Ilja's ink stains: pisanice-writtings

V petek 6.3.2009 se nas je v Ljubljanskem klubu Kljub zbralo okoli trideset poezije željnih romantičnih duš. Tokratni večer, ki že močno diši po tradiciji, je bil posvečen avtorski poeziji in kratki prozi gimnazije Vič. Ravno prav številna zasedba gimnazije ob pomoči mentorice Irene Strelec in posvojenca z gimnazije Ledina je pokazala pohvalno enotnost, saj so, razen uvodnega recitala in zaključnega nagovora v angleščini v stilu 'brothers in arms …on this day we fight, on this day we die', bila izbrana dela predstavljena tako, da vsi berejo vse, avtorji posameznih del pa se smehljajo in sprašujejo ali je to pametno, da so spustili del sebe v javnost; 'ampak sej smo sami domači!'. No, ne čisto, tu pride v igro prej omenjeni posvojenec Ilja Gasan, ki je mene povabil v to kreativno družbo in me poleg tega (po kozarcu gin-tonika) prosil naj izlijem svoje mnenje v tem blogovskem prostem spisu. In kaj naj vam rečem, tu je moje mnenje.

Kot del povprečne slovenske populacije, ki je v osnovi nenačitana, mi manjka globina/ širina, ki je potrebna za dojemanje predstavljenega. Naj bo to neko hormonsko neravnovesje ali točkovna okvara možganov (gin-tonik? NE!) problem je bil v tem, da nikakor nisem mogel biti 100% zbran. A je to ironija, če je lastnost umetniške dušice, da tava z mislimi v tri krasne in ne more spremljati umetnosti. Kakorkoli že, za sebe vem, da sem se trudil. Slednje se je lahko videlo na mojem obrazu, ki je izgledal kot, da poslušam nespoštljive besede do moje mamice. Ta izraz na obrazu je bil viden vsem prisotnim, saj so se organizatorji iz neznanega razloga odločili, da bodo oskrunili moj osebni prostor in predvajali 'extreme close-up' moje obrazne mimike na veliiiiiikeeem zaslonu; no, stvar je taka, da je vsak od udeleženih dobil svojo minuto slave, nekateri celo večkrat. To je samo ugibanje, ampak, mogoče je pa to razlog za moje težave z zbranostjo (performance anxiety?).

Zbranost gor, zbranost dol, ob teh kulturnih dogodkih se vedno znova sprašujem ali je bilo vredno. Osebno se mi zdi, da je vredno, če vidiš ali slišiš vsaj eno stvar na katero lahko nalepiš svoje stališče npr. pesem s pokopališča mi je vzbudila občutek utesnjenosti in to je občutek, ki mi NI všeč (maybe next time). Predstavil jo je isti dečko, ki je sestavil prej omenjeni angleški nagovor vojščakom, iz česar sklepam, da je zelo nagnjen k teatralnosti in drami. Zdi se mi, da bi dečko (če bi seveda imel to možnost) najraje na oder prinesel bobne, fanfare, ženski zbor, ki bi pel visoki C itd. ali pa bi v primeru pogrebne pesmi opremil dvorano s temo (svečke smo že tako imeli), meglo, nizko temperaturo in še čem. Mogoče bi pogrebni pesmi moral dati še eno priložnost, ampak potem bi moral dati priložnost še ostalim delom, ki jih sploh nisem registriral (damn camera). Tisto, kar pa sem razumel oziroma delo, ki mi je vsaj za trenutek zbilo mrki pogled z obraza (nekdo je povedal nekaj lepega o moji mami?) je bila kratka proza ali poezija (meje so vse bolj zabrisane, ko stvar poslušaš) prikupne gospodične, ki so jo zanimivo posadili na zofo ob bok mlademu teatralnežu. Njeno delo, ki se me je dotaknilo, gre nekako tako: če bi jaz ne bil jaz , ampak bi namesto las imel špagete, na glavi lonec, namesto delov telesa pa različne sestavine zelenjavne juhe, ali bi ljudje okoli mene opazili, da sem to jaz , da sem drugačen, da je nekaj narobe (tu sem dodal že noto osebnega dojemanja dela). Avtorica pravi, da NE, nobeden ne bi opazil NIČ! Zakaj? Ker ljudje delajo še veliko bolj čudne stvari in s tem se strinjam, to pa se jim posredno ali neposredno tudi kaže na zunanjosti. Mogoče mi je delo tako všeč, ker, ko je govora o meni se pogovor začne in konča s 'čuden'. Če sem pri takšnih pogovorih prisoten, ponosno dvignem brado (thank you, thank you I try, I try). Najbolje je, da človek zaključi, ko se pisanje spusti na preveč oseben nivo, začne govoriti o lišajih na hrbtu in problemih z napihovanjem.

Literarni večer gimnazije Vič je vsekakor OK in ga vsem srčno priporočam vsaj enkrat, čeprav je potrebno večkrat priti, poslušati, sčasoma vse več razumeti, napisati blogovsko mnenje, ki je vse bolj objektivno in vse manj kratka osebna izpoved, ampak objektivna mnenja so dolgčas in ne zajemajo mojega osebnega mnenja (uuuu, kako sem se poigral). Hvala organizatorjem za prostor, čas, trud, sok, peanuts, after-party …. next time no cameras, please!

OK! Za začetek potrebujem malo morja, da izženem virusno golazen in nadomestim mlačne radiatorje, s katerimi nas v bloku želijo prepričati, da so že začeli z ogrevanjem. Brkljal sem med nerešenimi sudokuji in vmes našel zapis iz lanskoletnega Samosa;

30. jun. 2007

V poznem popoldanskem času z Nino leživa na brezplačnih ležalnikih v zalivu Marathokampos. Ležalniki so brezplačni, ker sva si ravnokar privoščila manjše kosilo v restavraciji nad plažo.

Plaža ima vse prednosti peščene plaže, tudi to, da je namesto s peskom pokrita z oblimi kamenčki velikosti dlani. Voda je mrzla. Tudi to je prednost, saj je Egejsko morje redko hladneje, kot recimo kakšna goveja župa. V vodi se zabavamo vsi, ki nam goveja župa trenutno ne diši - 2 Slovenca, nekaj Nemcev in domnevna skandinavka s svojim domnevnim pudlom.

Nina se preklada iz vode v vodo kot kakšna nervozna rakovica. Med sinje valove se nežno lovi veter in hladi in greje martinčkaste turiste.

Ko sonce posveti že pod senčniki, na plažo pristopicata natakar in njegova soproga, v pražnji plažni opravi. On v največjih oranžnih bermudkah, ozaljšanih z vzorci belimh hibiskusov. Ona v temnomodrih kopalkah, obilne obline zakrivajoč z oranžno laneno ruto. On zakoraka v vodo, pred tem markirajoč plažo z odmetom brisače. Ona brisačo zaznamuje s svojim nakitom, potem pa se z vso gotovostjo napoti po škripajočem lesenem pomolu. Na koncu z vajeno gesto pritrdi svojo ruto, da plapola v vetru, medtem ko oba skupaj plavata proti globji vodi, negotovo.

Kot da sta v zalivu prvič, kot - midva.