Božji nauk - gostujoči avtor (Aljoškin)

V petek 20.3.2009 sem z dobrim prijateljem in njegovo še boljšo prijateljico nakupoval pijačo in jedačo, da bi ostali prijatelji imeli kaj za pojesti in popiti med tem, ko mi z nasmehom na obrazu uničujejo stanovanje. Po uspešni blagovno-denarni menjavi se je mimo pripeljal starejši brezdomec s standardno frazo 'a je kak cent?' in ob tem sem opazil, da ima človek na glavi čisto nov, usnjen, kavbojski klobuk. Seveda si nisem mogel kaj, da ne bi pohvalil bleščeče stvarce na njegovi glavi in dopolnil, ne da bi pomislil, z nekaj verzi '… this boots are made for walking, and that's just what they do, one of this …'. V trenutku, ko sem zaključil svoj shopping-mall debut (not really, I do this all the time) sem se zavedel, da je človek pred menoj na vozičku in nima nog. !!! Nerodna situacija kot hudič, ali pač?, sam sem od situacije odkorakal z nasmehom, opit od melodičnosti svojih stihov in mislim, da je on tudi od vsega odnesel samo melodičnost, vsaj upam, da je tako in da mu gre angleščina tako dobro kot kaže izraz na njegovem obrazu, ko jo posluša (al' sam ga zakompliciro). Ob dogodku nisem niti pomislil, da bi se opral svojih grehov po običajni poti in mu stisnil v roko nekaj težjih kovancev, zdravemarije so mi še manj padle na pamet čeprav sem čutil njeno bližino. No, ni minilo niti 24 ur od pevskega incidenta, ko sem že ležal v mali operacijski sobi urgentnega bloka zaradi štiri centimeterske ureznine na levi roki, ki je zahtevala nekaj v smislu »Singer mašine«. Ureznina je posledica tega, da so prijatelji res pojedli in popili vse, za seboj pa so pustili netemeljito uničeno stanovanje, vsaj kar se tiče kozarcev. Nekaj kozarcev je bilo, očitno, samo delno razbitih/počenih in so se komaj še držali pri življenju. Eden od kozarcev se je iz neznanih razlogov odločil, da bo naredil samomor med tem, ko sem ga jaz pomival in uala (po moje se to ne napiše tako) ureznina je tu. Samo špricanje krvi je bilo tako presenetljivo kot spoznanje, da je človek brez nog in poetično ravno toliko kot pesem, ki me je pripeljala do tu. In kaj je nauk te zgodbe? Da se tudi s poškodovano roko lahko kaj napiše … na računalnik, seveda, za avtograme mi pišite čez 10 dni, ko pridejo šivi vun.