Prešernov sklad 2009

Nagrade Prešernovega sklada so prejeli sopranistka Sabina Cvilak Damjanovič, skladatelj Nenad Firšt, igralec Marko Mandič, kipar Tobias Putrih, pisatelj Goran Vojnović in režiser Miran Zupanič. Prešernovo nagrado sta prejela slikar Zmago Jeraj in igralka Štefka Drolc.

- otvoritveni prizor -

Ena izmed bolj spornih podelitev bo zagotovo podelitev Nagrade Prešernovega sklada pisatelju Goranu Vojnoviću, ki nagrado prejel za roman Čefurji raus. Verjetno se te nagrade ne sme jemati v smislu prejemika odličja, temveč gesto razumem bolj kot sporočilo in podporo Komisij in Upravnega odbora Prešernovega sklada umetnikovi itegriteti in svobodi govora. Ni dolgo od tega, ko je Vojnovič o romanu kramljal z modrimi angeli.

Letos dobitnika Prešernovih nagrad nista bila znana vse do podelitve. Igralki Štefki Drolc bi se nagrado spodobilo podeliti že kdaj prej, in morda so prav zato razglasitvi izbranke sledile stoječe ovacije. Drolčeva je v svojem govoru orisala svojo pot in izzive, ki jih je doživela v igralskem poklicu, vendarle pa so bile to jasne misli, ki jih bo lahko shranil vsak zase.

Organizacijsko je me je prireditev izredno presenetila, v pozitivnem smislu. Dogodek je bil režijsko dodelan, nastopi so bili smiselno umeščeni, Škof in Šugman pa sta z lahkoto razbijala napetost na odru. Verjetno vzlic lanskoletni manjštevilčno-obiskani podelitvi v Mariboru, je bil letos Cankarjev dom nabito poln, kar se ni zgodilo že vsaj nekaj prejšnjih let. Na prizorišču smo si ogledali zabavna moderatorja, baletke, pevce in glasbenike. Predstavitev kandidatov in celotna prireditev je bila okusno multimedijsko podprta. Večji del odra je bil potopljen pod kakšnih deset centimetrov vode, kar je dodalo vsemu neko določeno dinamičnost. Nastopajoči so po tej brozgi hlačali in plesali in škropilo je na vse strani, a prav narahlo in na fino, kot se za take dogodke spodobi.

Na koncu še malo kritike: v morda malo preveliki režiserski želji po pozornosti, sta Šugman in Škof tekom predstave fardirbala dve konkretni slavnostni torti. Kar tako, za zabavo!? Najprej sta jih lepo razrezala, razporedila po krožnikih okoli mize, napolnila kozarce in potem je šlo naprej vse kot v kakšni črno beli burki. V času recesije in ob Drolčevinem opozorilu, da v Sloveniji živijo ljudje, ki se komaj preživljajo, sem narodnozabavno obmetavanje s hrano doživljal z mešanimi občutki. Morda je bila farsa mišljena kot parodija pogostitve, ki ponavadi sledijo takim dogodkom. Moderatorja sta se lovila okrog mize in se grebla za hrano, ki je vmes še padala v plitvi bazenček. Smetana se je topila po vodi, v kateri se je odvijala celotna predstava. Kasneje so v tej močvari plesale lične baletke in se z nesnažno plundro škropile po krem kostumih.

Človek si ne more kaj, da v tem ne vidi močne simbolike. Res je, naša družbena smetana nikakor ni posneta, ampak prej razredčena - kolikor jo stepamo, iz te moke ni masla. Morda pa je torta simbol naših mini-oligarhov in proračuna, smetana v vodi pa del, ki ga prejme naša kultura ... kar pač pade z mize. Vsekakor upam, da je bil v teh dejanjih kakšen večji namen kot samo izzivanje komike nehigieničnosti.

Da se mi bistvo le prikaže, sedaj mi pozna ura pač ne pusti brezmejnega umovanja.